B. B. King

DVORANA TABOR, 11. JULIJ

B. B. King je eden zadnjih velikih Blues glasbenikov, ki izhajajo iz globokega juga Združenih držav.
Rodil se je 16. septembra 1925 v Itta Boni v bližini Indianole/Mississippi kor Riley B. King. Odraščal je na plantaži bombaža, kjer je dolga leta delal kot kmetovalec in voznik traktorja. Ključno doživetje, ki ga je pripeljelo do kitare in blues glasbe pa ima ime, se spominja B. B. King: "Slišal sem električno kitaro in glasbo, ki ni spominjala na duhovne pesmi. To je bil T-Bone Walker, ki je igral "Stormy Monday". To je bil najlepši zvok, ki sem ga kdajkoli slišal in prav ta dogodek me je pripeljal k temu, da sem začel igrati Blues".
Po vojni, leta 1947 je dobil službo discjockeja na radijski postaji WDIA, edini postaji, ki so jo vodili temnopolti v Memphisu. Naučil se je mnogo o Bluesu in tam je dobil vzdevek "The Blues Boy", kasneje, B. B.. Med napovedmi glasbe je igral kitaro in delal reklamo za svoje nastope v mestni okolici.
Čez dve leti je posnel prve plošče in leta 1952 doživel s skladbo "Three O'Clock Blues" prvi uspeh. V petdesetih letih ni sledil trendu in presedlal na Rock'n'roll, ampak je ostal zvest svoji glasbi - Bluesu.
"Obstaja veliko skladb o socialnih problemih", pravi B. B. King. "Sam praviloma ne pojem o tej problematiki, raje jo skušam rešiti". Ko je 10. decembra leta 1970 igral v zloglasnem Cook Country zaporu v Chichagu pred 2117 jetniki je požel »Standing Ovation«.
Njegov način petja priča o odličnem poznavanju hard-shouting Blues stila po vzoru Big Joea Turnerja, Jimmija Whitherspoona in Jimmyja Rushinga. Njegova ljubezen do Big Bandov, ki je jasno izražena tudi z albumom "Live At The Apollo", ga je že leta '59 pripeljala pred študijske mikrofone. In ko je "King of Blues", leta 1969 končno dobil priznanje, ki si ga je zaslužil, je »naučil Blues igrati violino«. Album "The Thrill Is Gone" je doživel (s Kingovim glasom, kitaro in violino) milijonsko naklado in je B. B. Kingu prinesel prvo od skupno petih Grammy nagrad; "Live At San Quentin" je bil nagrajen kot Best Traditional Blues Recording in ga lahko smatramo kot most k "Live In Cook County Jail" - plošči 60-tih let ter kot zahvalo za B. B. Kingove številne brezplačne koncerte v zaporih, poboljševalnicah itd.
Priznanje, ki ga noben odbor ne podeljuje pa je B.B. Kingu, možakarju z močno osebnostjo že desetletja zagotovljen - to je navdušenje njegovih zvestih poslušalcev. Kadar svoji ljubljeni Lucile (svoji kitari) seže med strune, je v B. B. Kingu tudi emocionalna veličina. Verjetno je skladbo "Three O'Clock Blues" zaigral že desettisoč krat, pa vendar z njo še vedno, kot pravi eden njegovih kritikov »prepriča, da hodi po stranskih ulicah s solzami v očeh«.

"Nekoč sem igral nekje v Arkansasu, bilo je mrzlo, zato smo v sod nalili kerozin, ga zakurili in se tako greli.. Neko noč, sta se dva fanta stepla in eden je prevrnil sod. Vsi so začeli bežati proti izhodnim vratom. Ko sem bil zunaj sem ugotovil, da sem izgubil kitaro, akustična Gibson je bila. Vrnil sem se ponjo in skoraj izgubil življenje, saj se je stavba že začela rušiti. Naslednje jutro sem izvedel, da ste se fanta stepla zaradi ženske. Nikoli je nisem srečal toda kot sem izvedel se je imenovala Lucille. In tako sem po njej poimenoval kitaro, ki sem jo imel takrat kot tudi vse kitare, ki so tej sledile - spomin in opozorilo, da nikoli več ne bi naredil podobne neumnosti«.

"Moj oče se je rodil na plantaži, jaz sem se rodil na plantaži. Za svoje otroke sem hotel več. Kitara je bila moja rešitev".

"If you're white and you play blues, you're black once. If you're black and play blues, you're black twice".

B.B. Kinga lahko tudi poslušate:

The thrill is gone
Guess who